Pet najboljših sovjetskih filmov o drugi svetovni vojni

Vir: kinopoisk.ru

1. "Žerjavi letijo"

1957, režiser Mihail Kalatozov

Film z delovnim naslovom "Za tvoje življenje" je bil posnet po dramskem delu Viktorja Rozova "Živi večno". Delo se vrti okoli tragične zgodbe o zaljubljenem paru, Borisa in Veronike, ki ju je ločila vojna. "Žerjavi letijo" je edini sovjetski celovečerni film, ki je dobil Zlato palmo v Cannesu. V časopisu Izvestija je bila o tem objavljena novica brez naslova in fotografije, omenili pa niso niti režiserja. Film je kritiziral sam vrh države, tudi Nikita Hruščov. Po njegovem mnenju je glavna junakinja diskreditirala "svetli lik herojskih sovjetskih delavcev v zaledju fronte". Niso pomagale niti tragične okoliščine, v katerih se je znašla Veronika, niti njeno kesanje in pripravljenost, da žrtvuje svoje življenje za zmago. Generalni sekretar je ostal neomajen pri presoji "lahkomiselnega in nedostojnega" obnašanja junakinje.

2. "Kontrola na poteh"

1971, režiser Aleksej German

Dogajanje se odvija decembra leta 1942 v okupirani Pskovski pokrajini. Scenarij je zasnovan na zgodbi režiserjevega očeta Jurija Germana "Operacija Srečno Novo leto!", ki govori o kolaborantih, ki se pridružijo sovjetskim partizanom, da bi se odkupili za sodelovanje s Tretjim rajhom. Film z istoimenskim nazivom je prvo samostojno režisersko ustvarjanje Alekseja Germana. To je obenem tudi prvi sovjetski film, posvečen ljudem, ki so se znašli v nemškem ujetništvu. Film "Operacija Srečno Novo leto!" je bil posnet v petih mesecih, kar je rekord za Alekseja Germana, vendar je bil po zaključku odložen na polico, ker so sovjetski funkcionarji menili, da "pod vprašaj postavlja junaštvo narodnega odpora proti sovražniku". Film je bil prikazan na velikih zaslonih šele leta 1985 pod imenom "Kontrola na poteh".

»Zbogom, tovariši! Borite se in ne se bati!«

3.  "Tihe so tukaj zore"

1972, režiser Stanislav Rostocki

Glavno dogajanje filma, posnetega po kultni istoimenski zgodbi Borisa Vasiljeva, se odvija leta 1942 v Kareliji. Skupina petih deklet, ki so se bojevale v enotah protizračne obrambe pod poveljstvom starešine Fedota Vaskova, se spusti v boj z nemškimi padalci.

Scene vojnega obdobja so posnete izrazito realistično v črno-beli tehniki, scene pred in po vojni ter spominjanja in sanjarjenja deklet pa so posnete barvno.

V filmu obstaja scena v ruski "banji" (ruska parna kopel), v kateri se igralke pojavijo gole. Režiser jih je celih pet ur prepričeval, naj pristanejo na snemanje te scene in jim pojasnjeval: "Dekleta, želim pokazati mesto, ki ga zadane metek. Želim pokazati, da metek ne ubije abstraktnega človeka, ampak lepo in mlado žensko, ki bi morala rojevati otroke."

4. "Samo starci gredo v boj" 

1973, režiser Leonid Bikov

Film je zgodba o vsakdanu pilota lovskih letal v času 2. svetovne vojne, o ljudeh, ki so se po bitkah združevali v amaterski orkester. Film je bil posnet na podlagi resnične zgodbe o "pevski" eskadrilji, ki je zares obstajala v Petem lovskem zračnem polku. "Pevska" se je imenovala zato, ker je imela svoj pevski zbor, dve letali pa ji je podaril orkester Leonida Utjosova. Zbor je prirejal koncerte na osvobojenih območjih, leta 1944 pa je na enem od takšnih koncertov v Kramatorsku kot deček prisostvoval režiser tega filma, Leonid Bikov.

Bikov se je 1945 vpisal na letalsko šolo, vendar mu zaradi majhne rasti ni bilo usojeno postati pilot. Svoje sanje o letenju je Bikov uresničil med snemanjem filma.

Na prvo predvajanje so bili povabljeni visoki predstavniki vojske in piloti s front, med njimi tudi trojni junak Sovjetske zveze Aleksander Pokriškin, ki je v 156 zračnih bitkah sestrelil 59 sovražnikovih letal. Ko so po predvajanju filma prižgali luči, si je Pokriškin brisal solze, saj ga je videno močno pretreslo.

5.  "Pojdi in glej" 

1985, režiser Elem Klimov

Vojna drama Elema Klimova v dveh delih je bila posneta po motivih del Alesa Adamoviča "Hatinska povest", "Partizani" in "Kazenski odredi". Zgodba se odvija v Belorusiji leta 1943. Glavni junak je beloruski deček Fljora Gajšun, ki se po nacistični kazenski operaciji in materinem nezadovoljstvu odpravi k partizanom.

Sprva so želeli film nasloviti "Ubijte Hitlerja". Sprememba naslova je bila edina intervencija cenzure, na katero je režiser pristal.

Film so kasneje predvajali v 11 državah po svetu. Za tujce je bil film tako šokanten, da so morala med predvajanjem dežurati reševalna vozila za preobčutljive gledalce.

5 ruskih filmov, ki burijo domišljijo