Ljubezenska zgodba, ki vas bo privabila v Sibirijo

Vir: Jelena Besedina

Spoznajte Jeleno Besedino iz Sibirije. Potujoča umetnica, fotografinja, žena popotnika in mati dveh otrok s svojim možem in otrokoma živi v majhni leseni hišici v gostem gozdu tajge v Jakutiji, več kot 7.000 km proč od Moskve.

Preden je spoznala svojega moža, je živela in delala v mestu Čeljabinsk na Uralu, a se je par odločil korenito spremeniti svoje življenje, zato sta opustila urbano življenje in postala nomada.

Vir: Jelena Besedina

»Žene strastnih popotnikov navadno vidijo moža samo dvakrat na leto ali celo enkrat na dve leti. Svoje ljubljene čakajo, da se vrnejo z oddaljenih potovanj, pogosto se dolgočasijo in seveda jih skrbi. Ta problem sva rešila na poseben način – na najino pustolovščino sva vzela kar celo družino,« je zapisala Jelena na svojem blogu Ženska iz tajge.

Vir: Jelena Besedina

Njen mož Akbure je potreboval samo tri tedne, da je zgradil šestkotno leseno hišico za svojo družino sredi gozda. Mislim, da mi ni treba posebej razlagati, da je žena nanj zelo ponosna. Tajga je lahko zelo romantičen kraj, ponuja na stotine priložnost, da pokažeš, iz kakšnega testa si.

Vir: Jelena Besedina

Družinska pustolovščina se je začela pred tremi leti v Sibiriji, na Krasnojarskem ozemlju, okoli 3000 km od Moskve. Naslednja postaja je bila ruska Republika Saha, znana tudi kot Jakutija. Družina je z jeleni živela v tundri, potovala do slavnega kamnitega masiva ob reki Leni, ki je pod Unescovo zaščito, praznovala novo leto sredi poletja in celo obiskala nekatere najvišje gore v regiji. Kjer so se vlaki ustavili, je sledilo letalo, na tisoče kilometrov je bilo prevoženih tudi po vodi in blatnih cestah.

Vir: Jelena Besedina

Jakutija je dežela legend; samo poglejte si gorsko verigo Sarkičan. Tamkajšnji ljudje verjamejo, da če tam par spočne otroka, bo otrok postal superjunak. A vendar, če vas mika v te gore, si zapomnite, da je Sarkičan eden od najbolj nevarnih krajev na svetu in kraljestvo nepredvidljivega kaosa. Pozimi tu vlada ekstremen mraz, ko spomladi sonce začne ogrevati kamne, sledi neskončno število plazov, ki ne ponehajo vse do takrat, ko se temperature spet spustijo pod ničlo. Poleti obilno deževje poskrbi za zdrse blata.

Vir: Jelena Besedina

Tukaj so zime dolge, temperature pa krepko pod lediščem.

Vir: Jelena Besedina

A je življenje v Jakutiji vseeno kot v pravljici: v šolo greš lahko z jelenom, kot pri Disneyjevi risanki Ledeno kraljestvo. »Seveda sem tudi jaz jahala jelena. Prvič sem nekajkrat padla iz sedla, večkrat sem padla v sneg skupaj z jelenom. Zgodilo se mi je celo, da sem šla 100 metrov naprej in je jelen skoraj šel v želeno smer, samo 80 stopinj v nasprotno smer. A vendar ne 180 stopinj; razumete, kaj želim povedati?«

Vir: Jelena Besedina

Morda uganete, kam hitijo tile jeleni? Na slani jutranji zajtrk, seveda! Sol je ključen element za dobro delovanje metabolizma. Plenilci jo dobijo iz krvi svojega plena, ni pa soli v rastlinski hrani, s katero se hranijo jeleni, zato radi ližejo slane kocke.

Vir: Jelena Besedina

V Jakutiji ribe rastejo na drevesih in jih moraš pobirati vsak dan, tako kot to Jelena počne pozimi: »Ta 'buket' pobiram skoraj vsak dan, ravno tam, kjer zbiram vodo. Višje, kot je sonce, bolj prijetno je loviti ribe, ki se zbirajo okrog ledene luknje. Včasih razumem vse te može, ki postavijo šotor okrog luknje, pripeljejo majhen štedilnik in kuhajo čaj. Definitivno bi tudi jaz to enkrat naredila,« je zapisala.

Vir: Jelena Besedina

Ko živiš v Sibiriji, se lahko povprečni bobni stožec čarobno spremeni v okusno sladico z ostrim vonjem tajge. »Ob naših večerjah, kosilih in zajtrkih bi vsak ljubitelj zdrave hrane postal zelen od zavisti,« pravi Jelena.

Vir: Jelena Besedina

Otroka odraščata v divjini in imata izjemno otroštvo. Njuni najboljši prijatelji so jeleni in psi, svobodno lahko raziskujeta vse, njuno igrišče pa je cela Sibirija.

Vir: Jelena Besedina

»Namen potovanja je, da nisi prikovan na eno mesto in nisi omejen na vsakodnevno udobje: si svoboden popotnik. Ko obvladuješ življenje popotnika, lahko preživiš tako v ukrajinskih stepah, kitajskih gorah ali celo sredi oceana,« razmišlja Jelena.

Priznava, da včasih ni lahko. »Ni lahko« ne pomeni, da nimaš denarja za kakšno novo napravo ali večerjo v restavraciji. Potovanje po divjini z dvema otrokoma ni mačji kašelj. Jelena razlaga: »Z lastnimi rokami in težkim delom sva si omogočila satelitski internet in sončne celice, vsak član naše majhne ekipe je dal vse od sebe. Zagotovo vem, da bomo preživeli v vsakršnih razmerah, povsod bomo lahko zraven, če bodo težki časi, bomo zatisnili pasove, nato pa bomo srečni, ker smo vse zmogli sami. Postali bomo močnejši, bolj neodvisni in šli bomo naprej.«