»Münchenska varnostna konferenca je bila dvojno razočaranje«

Vsakoletna Münchenska varnostna konferenca predstavlja unikatno platformo za razmislek in razpravo o ključnih varnostnih vprašanjih. Univerza v Pennsylvaniji je konferenco z razlogom že četrto leto zapored označila za »najboljšo think-tank konferenco« na svetu.

Letos je bilo najbolj pomembno in zanimivo vprašanje, kako vzdržna, če sploh, je zavezanost administracije Donalda Trumpa, da bo nudila zaščito in varnost Evropi. Prestrašeni evropski voditelji so želeli slišati zagotovilo, da Trump ne načrtuje kakšnega skrivnega presenečenja v slogu »brexita«.

ZDA in »trdna zavezanost« zvezi NATO

Trumpova potujoča ekipa v sestavi podpredsednik Mike Pence, državni sekretar Rex W. Tillerson, sekretar za domovinsko varnost John Kelly in obrambni minister Jim Mattis so šli zelo daleč pri zagotavljanju udobja za Evropejce. Kot je zapisal New York Times, so predstavili »tradicionalno republikansko doktrino nacionalne varnosti, ki predvideva konfrontacijo z Rusijo, podporo Natu in demokratičnim institucijam«.

Mike Pence nastopa pred udeleženci 53. Münchenske varnostne konference, 18. februar 2017. Vir: Reuters

»Danes, jutri in vsak dan zatem ste lahko prepričani, da so Združene države zdaj in vedno bodo vaš največji zaveznik. Zagotavljamo, da so predsednik Trump in Američani popolnoma predani naši čezatlantski zvezi,« je povedal drugi mož države. Ton je še povišal Jim (»Stekli pes«) Mattis, ki je opozoril, da »naša čezatlantska vez ostaja naš najmočnejši branik pred nestabilnostjo in nasiljem«.

Po drugi strani pa je podpredsednik Pence opozoril, da v NATU samo štiri članice poleg ZDA trošijo predvidena 2 odstotka BDP-ja za obrambo, kar ni poželo aplavza. »Obljube, da bomo delili breme naše obrambe, se preveč članic že predolgo ne drži, kar spodkopava same temelje našega zavezništva,« je zabičal z govorniškega odra.

Kje bi lahko Putin in Trump našla skupne točke in izboljšala odnose med državama

Pozneje je nemška kanclerka Angela Merkel pri odgovarjanju na vprašanja po svojem govoru obvestila ameriške predstavnike, da bo njena vlada letos povečala izdatke za vojsko za 8 odstotkov. Dodala je, da »več ne zmoremo« in tako izrazila dvom, da bo povečanje skladno s smernicami NATA.

Čeprav so si zaščitniki starega sveta oddahnili, ko so slišali ameriško zagotovilo, da čezatlantsko zavezništvo še vedno velja, pa je veselje pokvaril grenak priokus. Besede, ki jih je povedal Pence, so bile enako pomembne kot tiste, ki jih je zamolčal. Zelo očitno se je izogibal kakršnikoli omembi Evropske unije, ključnega elementa enotnosti in solidarnosti, ki skupaj združuje zelo različne in pogosto nasprotne države Stare celine. Ni videti, da bi šlo za slučajno pozabo piscev govora.

Iran: Američani niso dobrodošli v Siriji

Letna konferenca v Münchnu, ki je prvič potekala leta 1963, je sprva v glavnem predstavljala nekakšno »transatlantsko družinsko srečanje«, a je pozneje dobila bolj globalen značaj, ki je bil posledica novih varnostnih izzivov.

Sergej Lavrov nastopa pred udeleženci 53. Münchenske varnostne konference, 18. februar 2017. Vir: Reuters

Ko so že vsi razmišljali o razpletu drame v Siriji, so se vsem špekulacijam pridružile še govorice, da bi lahko Trump prav zares na teren pripeljal ameriške vojake. Še eno tvegano premišljevanje je bilo povezano z verjetnostjo, da se bo Trump umaknil iz iranskega jedrskega dogovora in bo povečal napetosti s Teheranom.

Iranski zunanji minister Mohammad Javad Zarif je v intervjuju z novinarko CNN-a Christiane Amanpour zavrnil možnost, da bi ZDA kar enostransko preklicale dogovor, ki so ga sestavljali dve leti in je končni rezultat razumnih kompromisov. »Verjamem, da vedo vsi, tudi strokovnjaki v Združenih državah, da je bil to najboljši možni dogovor za vse strani. Ne samo za Iran, ampak tudi za ZDA. To je bila zmaga diplomacije nad prisilo, ker prisila ne deluje več,« je rekel Zarif.

Izkušeni 57-letni iranski diplomat je opozoril pred nameščanjem »tujih sil na arabskem ozemlju«, ker bi bilo to darilo za ekstremiste, ki bi »mobilizirale in pridobile nove borce iz vrst razočarane mladine«. Še več, vzel je besede iz Trumpovih ust in ponovil, da so ameriška okupacija Iraka in nepremišljene politike takratnega predsednika Baracka Obame ustvarile Islamsko državo.

Na nek način so njegovi komentarji prišli ob pravem času, saj opozarjajo NATO in čezatlantske zaveznike, da morajo pri varnostnih vprašanjih v oddaljenih regijah upoštevati tudi interese tamkajšnjih akterjev.

Nobenega tovarištva z Moskvo

Strategi v Kremlju utegnejo zapraviti zelo veliko delovnih ur s praskanjem po glavi, ko se sprašujejo, kaj točno pomenijo mešana sporočila, ki te dni prihajajo iz Washingtona.

Po eni strani je podpredsednik ZDA Mike Pence v govoru na Münchenski konferenci jasno povedal, da nova administracija nasprotuje »prizadevanjem Rusije, da na silo na novo zariše mednarodne meje«, čeprav ni jasno povedal, kaj ima v mislih s temi besedami. Verjetno je imel nekdanji voditelj radijskih in televizijskih oddaj (to je delal od leta 1994 do 1999) v mislih prihod ruskih »džentelmenov« v uniformah z nalogo, da nasilje ali subverzivna dejanja ne bi ovirala izvedbo referenduma leta 2014 na Krimu, po katerem je polotok doživel ponovno družinsko združitev z Rusijo.

Karaganov: Za razliko od Sovjetske zveze je Rusija »na pravi strani zgodovine«

Po drugi strani pa Pence, nekdanji odvetnik in strogi zagovornik t. i. »čajankarjev« (ameriška organizacija Tea Party) ni v celoti izključil izboljšanja odnosov z Moskvo, kot bi se zdelo iz zgoraj povedanega, četudi je pri tem zarisal določene mejne črte v odnosih med državama. »Združene države bodo še naprej klicale Rusijo k odgovornosti, tudi ko iščemo nove skupne točke,« je dejal Pence.

Mattis je pred časom izrekel ne preveč nežno izjavo, da bi morale ZDA nagovarjati Rusijo s pozicije sile. To je sprožilo odpor s strani ruskega obrambnega ministra Sergeja Šojguja: močan pristop s trdo roko proti Rusiji je kontraproduktiven.

Pozneje je ob obisku štaba zveze NATO v Bruslju Mattis nekoliko pomiril svoje zaveznike, ko je rekel, da z Rusijo ne bo nobenega »vojnega tovarištva«, ki ostaja glavna varnostna grožnja za ZDA. »Trenutno nismo v stanju, da bi lahko sodelovali na vojaškem nivoju,« je povedal upokojeni general mornarice.

Mešani dimni signali

Obrambni minister Mattis je predstavil svoje trdno stališče, kar se nekoliko razlikuje od Trumpove previdne retorike, ravno nekaj ur zatem, ko je predsednik Putin pozval državno varnostno agencijo FSB k sodelovanju z ameriško obveščevalsko skupnostjo v skupnem boju proti terorizmu. »Obnova dialoga s tajnimi službami v Združenih državah in drugih članicah NATA je v našem skupnem interesu,« je izjavil.

Vse te nasprotujoče si izjave so sovpadale s prvim srečanjem po treh letih med generalom Josephom F. Dunfordom mlajšim, ki je general pri marincih in 19. predsednik skupnega vodstva osebja (Joint Chiefs of Staff), in njegovim ruskim kolegom.

München 2017: opozorilni klic za Evropo?

Vsi ti zmedeni dimni signali spodbujajo špekulacije. Je Trumpova »mešana« ekipa res tako razglašena, kot trdi sabotažni medijski stroj Clintonove? Je to dokaz poskusnih spontanih premikov v zunanji politiki? Ali pa, nasprotno, gre za predvideno politiko korenčka in palice, ki bi omehčala Moskvo?

V svojem govoru na konferenci je ruski zunanji minister Sergej Lavrov dejansko postavil pogoje za izboljšanje odnosov z ZDA in »kolektivnim Zahodom« na splošno. Kremelj ne sprejema nič manj kot »pragmatične odnose, vzajemno spoštovanje in razumevanje naše posebne odgovornosti za globalno stabilnost«.

V vsakem primer je Münchenska varnostna konferenca ustvarila zaskrbljujoč déjà vu in opogumila konzervativne frakcije v ruskem političnem vodstvu, ki je do Trumpa tako skeptična kot pripadniki evropske »trde roke«.

Vladimir Mihejev je svobodni politični komentator, ki prispeva svoja mišljenja tudi za Russia Beyond the Headlines. Njegova mnenja ne nujno odražajo stališča RBTH ali njegovih zaposlenih.