Pred obiskom britanskega zunanjega ministra Borisa Johnsona v »imperiju zla«

Boris Johnson, ekscentrični odpadnik, ki vodi urad za zunanje odnose in odnose s Commonwealthom (FCO), bo verjetno ubral tone britanske vlade in se ne bo predal retoriki, ki podžiga in je pravzaprav že postala njegova blagovna znamka (denimo pozivi k protestom pred ruskim veleposlaništvom v Londonu), prav tako pa se ne bo posluževal poveličevanja ruskega vodstva v Trumpovem slogu. Na srečanju, ki je predvideno v drugi polovici marca, se bo Johnsom verjetno potegnil nazaj.

V govoru v Filadelfiji januarja 2017 je britanska predsednica vlade Theresa May jasno in glasno povedala: “Ko je v igri Rusija, se je pametno zgledovati po predsedniku Reaganu, ki se je med pogajanji s svojim nasprotnikom Mihailom Gorbačovom držal načela 'zaupati, vendar preverjati'. Moj nasvet glede predsednika Putina je, da se je treba pogajati, vendar biti previden.”

Britanija: Johnsonov obisk v Rusiji še ne pomeni vrnitve k normalnim odnosom

Nič presenetljivega ni, da je tiskovni predstavnik britanskega zunanjega ministrstva razblinil strahove neznanih udeležencev britanske čajanke, ko je dejal, da razlog za Johnsonov obisk v “imperiju zla”, kot se je nekoč izrazil Reagan, ni “vrnitev k običajnim poslom”.

Takšnim izjavam navkljub ni mogoče spregledati, da sam obisk simbolizira premik k drugačnim pogojem sodelovanja. Nenazadnje so v diplomaciji pomembne simbolne geste.

Po drugi strani bo Moskva bolj težko obravnavala Johnsonov kratki postanek v Moskvi kot gesto dobre volje, saj se je v njenih odnosih z Londonom nabralo preveč nasprotij. Prej bodo to razumeli kot taktično priznanje Velike Britanije, da z enostranskim spodkopavanjem odnosov London ni pridobil veliko.

Deeskalacija

Do Johnsonovega skoka v vzhodne robove Evrope, v Rusijo, je prišlo v času, ko je luč sveta ugledalo poročilo Odbora za zunanjo politiko, ki glede dvostranskih odnosov pravi naslednje: “Rusija je pomembna, vendar so odnosi Velike Britanije z Rusijo na najnižji točki po koncu hladne vojne.”

Poročilo je izjemen in edinstven dokument, saj izraža neposredno obžalovanje, “da je praktični učinek gospodarskih sankcij na odločanje glede Rusije dvomljiv,” ter strah, da utegne Trump voditi novo zahodno politiko “zadrževanja”.

“Velika Britanija se sooča z možnostjo, da postane izolirana igralka, ki podpira propadajočo politiko do Rusije,“ je zapisano v poročilu. “To lahko še bolj pokvari sposobnosti Velike Britanije, da bi dolgoročno vplivala na Rusijo.”

München 2017: opozorilni klic za Evropo?

Na podlagi obiska v Rusijo, ki so ga člani zunanjepolitičnega odbora opravili maja 2016 in med katerim so analizirali razvoj zunanje politike, so v poročilu zapisali: »Ocenjujejo, da je bolje imeti nekaj interakcije, kot da z Rusijo sploh ne komuniciramo, če bomo le lahko ohranili osnovo za bolj pozitiven odnos v prihodnosti, za razjasnitev področij, pri katerih se ne strinjamo in bomo te točke nestrinjanja lahko presegli.«

Nič manj povedno ni še eno priznanje o malomarnosti: »Nismo prepričani, da so zunanje ministrstvo in ministri v vladi ugotovili, kaj Rusija želi od Velike Britanije, ali kaj, če sploh kaj, Velika Britanija želi doseči preko bilateralnih odnosov z Rusijo.« Istočasno poročilo navaja nezadovoljstvo in obtožbe britanskih politikov proti Rusiji, s posebno pozornostjo na domnevne poskuse “spodkopavanja trenutne svetovne ureditve”.

Začuda Moskva zaenkrat še ni predstavila seznama vseh obtožb proti Londonu zaradi kršenja mednarodnega prava. Če sklepamo po postopnem razvoju vsebine in sloga diplomatskega modus operandi dvojca Putin-Lavrov, do tega lahko pride kaj kmalu.

Britanske akcije

Marca 1999 je Britansko kraljevo letalstvo sodelovalo v napadu zveze NATO na evropsko državo. Srbijo so iz zraka napadali kar 78 dni. Uporaba sile s strani zveze NATO, s ciljem ustanovitve nove muslimanske države v Evropi, je terjala življenja 1,700 civilistov, med njimi 400 otrok.

Theresa May: Rusiji je mogoče “zaupati, vendar je treba biti previden”

Marca 2003 je vlada britanskega premierja Tonyja Blaira pomagala (ali vodila iz ozadja) v ameriški invaziji na Irak, do katere je prišlo pod lažno pretvezo. Do aprila 2015 je kratenje mednarodnega prava pripeljalo do smrti 165,000 civilistov. Lani so Blairovo odločitev, da gre v vojno, ostro kritizirali, saj je izšlo poročilo javne preiskave pod imenom Chilcot Report, ki vsebuje uničujočo obsodbo britanske vloge v omenjeni vojni.

Napačna zunanjepolitična ocena med ameriško okupacijo Iraka je spodbudila nastanek Islamske države. Predsednik Trump je že večkrat poudaril, da levji delež krivde za nastanek omenjene pošasti nosi prav administracija Baracka Obame. To seveda ne zmanjšuje prispevka, ki sta ga pri povečanju grožnje mednarodnega terorizma imela George W. Bush in Tony Blair.

Leta 2011 je Britansko kraljevo letalstvo – in domnevno operativci SAS – bombardiralo in uničilo zakoniti (ne glede na njegove moralne lastnosti) režim v Libiji. S tem je Velika Britanija kršila mednarodno pravo, zlasti resolucijo OZN, ki je eksplicitno dovolila uvedbo “območja prepovedi poletov”, ni pa zagotovila mandata za spremembo režima.

Zgodovina vmešavanja

Pred dvema stoletjema se je ruski car Pavel I., ki je bil besen na perfidno britansko obnašanje, pridružil Napoleonovi Celinski blokadi in je prepričal Švedsko, Dansko in Prusijo, da so skupaj z njim uvedle embargo na vse britanske ladje, ki so vstopale v ruska pristanišča – na koncu je kozaške regimente usmeril na britanske kolonije v Indiji.

Car je pod svoje okrilje vzel tudi Malteški viteški red (trdnjava na Malti, ki nadzira dostop do plovnih poti Sredozemskega morja) in je bil poimenovan za Velikega mojstra tega viteškega reda.

Po eni od teorij si je Pavel I. z “neprijateljskimi dejanji” prislužil gnev britanskega vladajočega razreda. Po zaslugi zadostnega števila probritanskih agentov vpliva v Rusiji in močnih motivov so z zarotami doseči, da je bila vladavina sina Katarine II. kar se da kratka. Marca 1801 je bil Pavel I. brutalno umorjen.

Oswald Theodore Rayner, agent britanske tajne službe MI6, ki je v Rusiji deloval med I. svetovno vojno, je stkal tesne vezi s Feliksom Jusupovim in je bil domnevno vpleten v umor Grigorija Rasputina.

Britanski politiki z levice in desnice proti demonizaciji in provociranju Rusije

Britanski avtor Andrew Cook piše, da je Rayner izstrelil zadnji strel, ki je na koncu vendarle pokopal vplivnega meniha, ki se je zavzemal za separatni mir z Nemčijo, kar je pri Britancih vzbujalo precejšnjo tesnobo. Ne glede na to, ali to drži ali ne, omenjena teorija ni v nasprotju z dokazi, da je bil veleposlanik George Buchanan v tesnih stikih s člani Dume, ki so agitirali za tesnejše povezovanje z Britanskim imperijem.

Cook navaja britanskega pripadnika tajnih služb, ki je v zabeležki 17. janarja 1917 o umoru zapisal: “Čeprav vse ni šlo v skladu z načrti, so bili naši cilji doseženi.” Omenjeni zapis je sicer predmet različnih interpretacij, vendar je glede na očitne motive umora težko zavrniti Cookove zaključke.

Sveti hudič: mineva 100 let od umora Grigorija Rasputina

Pred kratkim se je pojavila nova teorija zarote, ki bi si zaslužila podrobno študijo. Skrivnostna smrt ruskega oligarha Borisa Berezovskega marca 2013 v Berkshiru zahodno od Londona.

Njegov dolgoletni šef varnosti Sergej Sokolov trdi, da so njegovega šefa umorili zahodni tajni agenti. Motiv? Berezovski je nameraval Putinu predstaviti dokaze, da so ključni ruski oligarhi snovali zaroto o njegovi odstavitvi. Berezovski je umrl v skrivnostnostnih okoliščinah kmalu zatem, ko je v Kremelj poslal pismo z izrazi obžalovanja in prošnjo, da se lahko vrne domov iz prostovoljnega izgnanstva.

Rusijo zdaj obtožujejo še, da je vplivala na Brexit referendum

Vsekakor je omenjene domneve mogoče zavrniti, saj zanje ne obstajajo neposredni dokazi. Kljub temu je nova generacija ruskega političnega razreda, ki je dozorel v zadnjih 20 letih (po napadu NATA na Srbijo) globoko nezaupljiva do Zahoda. To je vredno obžalovanja, saj bodo njihove predstave, pa najsi temeljijo na dejstvih ali iluzijah, oblikovale stališča odločevalcev v Moskvi.

Bodimo razumni

Nekdanji britanski veleposlanik v Moskvi Sir Andrew Wood je v vrsti fascinantnih intervjujev dejal, da so se številni visoki diplomati večkrat pridušali, češ da številni ruski diplomati niso sposobni dojeti smotrnosti tipične britanske miselnosti: “Biti razumen”. Namesto tega so se po njegovih besedah raje zatekali k svojim običajnih čustvenim smernicam.

Vsakršno trmoglavo in dolgoročno sovraštvo med Veliko Britanijo in Rusijo bo škodovalo obema stranema. Čas je, da se zgladi spore oziroma se jim ne dovoli, da bi onemogočali prepotreben dialog. Kot se je rad šalil Winston Churchill je “čeljust na čeljust še vedno boljša kot vojna na vojno”. Po nasvetu Andrewa Wooda bi bilo pametneje, da bi sami sebi in drug drugemu govorili: »Bodimo razumni«.