Kriza v Makedoniji: So prisotne tudi težnje po »barvni revoluciji«?

Dogajanje v Makedoniji kaže, kako so lahko prepleteni politični in gospodarski dejavniki, pa tudi to, kako so lahko stvari nepredvidljive in nenačrtovane. Po eni strani lahko opazimo tehnologije »barvne revolucije«, po drugi strani pa je vidno, da takšne tehnologije ne delujejo več tako, kot je bilo to leta 2000 v Jugoslaviji ali pozneje na postsovjetskem prostoru in na Bližnjem vzhodu. Ruski strokovnjaki za Balkan poskušajo komentirati situacijo in napovedati možen razvoj dogodkov v prihodnosti.

V Makedoniji je mogoče istočasno spremljati dve krizi. Ena je kriza oblasti, ki ima tudi socialno in ekonomsko ozadje, druga pa je kriza medetničnih odnosov, ki je vezana na izbruh albanskega ekstremizma. Etnična kriza je v konfliktni situaciji odigrala vlogo »sprožilca«. Tako je na primer odločitev vlade Nikole Grujevskega (predsednik vlade od avgusta 2006 do januarja 2016 in voditelj konservativne stranke VMRO-DPMNE, op. prev.), da uniči eno od vojaško-političnih struktur albanskega podzemlja v Kumanovu, predstavljala signal za albanske ekstremiste, naj umaknejo podporo vladi, o čemer so takrat pričale tudi izjave voditelja Demokratske unije za integracijo (največja albanska stranka, op. prev.) Alija Ahmetija: »To so težki časi za Albance in mi smo pripravljeni storiti vse, da bi Zajev in njegovi podporniki (Socialdemokratska stranka, op. prev.) dosegli odstop Grujevskega ter izvlekli državo iz politične krize.«

Kompromis ali konfrontacija?

Toda po razmišljanju doktoranda na Sociološki fakulteti Univerze McGill (Montreal, Kanada) Matveja Lomonosova pri ocenjevanju zaostrovanja medetničnih odnosov ne smemo pretiravati. Omenjeni strokovnjak je prepričan, da se bo v Makedoniji ohranil politični sistem, ki se že dolgo naslanja na dve etnični makedonski in dve etnični albanski stranki. Ne verjame, da bo prišlo do drastične spremembe odnosov moči med strankami ali odhoda katere od njih s politične scene. A ob tem razmišlja, da makedonske elite zelo hitro menjajo metode političnega boja – v kolikor ne bodo v bližnji prihodnosti postavili jasna pravila politične igre, bi lahko v Makedoniji prišlo do še večjega izbruha političnega boja, zato bi se lahko makedonsko politično življenje v prihodnje zožalo zgolj na proteste in škandale.

Ruski mediji: Srbi na ulicah ne zaupajo oblasti, EU podpira Albance v Makedoniji

»Izkušnja politične zgodovine Makedonije nagovarja k optimistični napovedi. Država je znana po nenasilni menjavi oblasti. Napovedujem, da bo kriza rešena mirno – ali preko predčasnih volitev ali dogovorom o mirnem premagovanju tekoče politične krize z vključevanjem opozicijskih strank v vlado,« je dejal doktor zgodovine, docent Katedre za obče pravo in mednarodno politiko na Sanktpeterburški državni agrarni univerzi Jevgenij Koloskov. Toda Koloskov hkrati opozarja, da se lahko kriza razvija v različne smeri, vse pa je povezano z vprašanjem, o katerem veliko govorijo mediji – kako se bo (ali pa ne bo) izpeljala zamenjava oblasti.

Ne glede na potek političnega dogajanja v Skopju je doktor zgodovine in izkušeni sodelavec Inštituta za slavistiko Ruske akademije znanosti Petar Iskenderov napovedal, da se bo makedonska kriza nadaljevala zaradi aktiviranega »albanskega dejavnika«, in to ne samo v Makedoniji, temveč tudi onkraj meja, na primer v južnih občinah Preševo, Medveđa in Bujanovac v Srbiji. Po njegovih besedah je mogoče, da bi Makedonija doživela balkansko različico ukrajinske katastrofe, po kateri bi vso regijo zajel požar konfliktov na etnični osnovi.

Kriza in lažno upanje

Po različnih ocenah se brezposelnost v današnji Makedoniji giblje med 20-30% delovno aktivnega prebivalstva, med mladino pa dosega celo 50%. Ob tem pa najpogosteje ravno mladi predstavljajo jedro protestnih in ekstremističnih gibanj. Treba pa je imeti v mislih, da za socialno-ekonomske probleme ne nosi absolutne odgovornosti in krivde samo makedonska vlada, saj je notranja kriza po času in pogojih vezana tudi na splošno evropsko in svetovno krizo. Poleg tega Makedonija trenutno praktično ne sodeluje v protikriznih projektih Evropske unije, za razliko od udeleženk programa Vzhodno partnerstvo in tudi držav na Bližnjem vzhodu, ki dobivajo nezanemarljiva sredstva.

Dolgoročne oziroma strukturne razloge za makedonsko krizo najdemo v inferiornem modelu razvoja in omejenost postkonfliktnega urejanja razmer, ki sta bila državi vsiljeni po letu 2000, meni Matvej Lomonosov. Prepričan je, da so politične smernice mednarodne skupnosti dale lokalnim političnim akterjem v Makedoniji lažno upanje in sprožil nerealna pričakovanja njenih prebivalcev. Večina makedonskih strank v svoji populistični politiki aktivno izkorišča mit o polnem želodcu in stabilni evropski prihodnosti.

»Praktično neizogibno je, da bo pri ljudskih množicah izbruhnilo radikalno razpoloženje, saj se je izkazalo, da obljubljeni ekonomski razcvet, evropske perspektive in politična stabilizacija niso nič drugega kot običajni politični miti. Države niso poplavile tuje naložbe, Makedoniji pa so zaprli pot v Evropsko unijo – ne samo zaradi stališč Grčije, o katerih se toliko govori, temveč zaradi tega, ker država ni v stanju izpolniti vseh predpogojev. Pozicija Evropske unije je zadnje čase bolj podobna prepričevanju kot aktivnemu delovanju. V takšnem kontekstu ni čudno, da frustracije prebivalstva stalno naraščajo in vse manj ljudi verjame v učinkovitost politike konsenza,« je kritičen Lomonosov.

»Odnos Bruslja spominja na srednjeveški odnos do vazalov, mi smo za partnerstvo«

V vsakem primeru so mednarodne organizacije na čelu z Evropsko unijo naklonjene opoziciji na čelu z Zoranom Zajevom. K temu je najbolj pripomogel poskus (bivšega) premierja Nikole Grujevskega, da si pripiše samostojno vlogo v mednarodnih vprašanjih, meni Pjotr Iskenderov. Po njegovih besedah so imeli njegovi poskusi ekonomsko podstat in je z njimi želel najti nove vire prihodkov v proračun. »Makedonska vlada ni samo zavrnila pridružitev protiruskim sankcijam Evropske unije, ampak je, še več, poskušala povečati izvoz kmetijskih proizvodov v Rusijo in izrazila tudi interes za Turški tok. Ravno to je vladi Grujevskega (ki je prej uživala podporo Zahoda) avtomatično dalo status 'odpadnika', zahodni mediji pa so začeli označevati Makedonijo za najbližjo strateško zaveznico Rusije na Balkanu, kar je absolutno daleč od resnice, je pa koristno za zagotovitev nujne propagandne logistike za nasilno menjavo oblasti v Skopju,« je komentiral ruski sogovornik.

Grujevski je pozneje dejal, da bo Makedonija sodelovala v projektu Turški tok samo pod pogojem, da na to pristane EU, kar je po prepričanju doktorja zgodovine in višjega znanstvenega sodelavca Centra za evroatlantske raziskave Ruske akademije znanosti Nikite Bondarjova znak, da se je poskušal prilagoditi tistim, ki stojijo za neredi v državi. Prepričan je, da se je kriza v Makedoniji začela ravno tisti trenutek, ko je postalo jasno, da bo Turški tok tekel skozi Makedonijo. »Po vsemu sodeč želi Grujevski malo popustiti, ker čuti, da mu gori pod nogami, čas medijskega kompromitiranja pa je mimo. Če povlečemo analogijo z Ukrajino, ki se ponuja sama po sebi, se bo situacija še naprej razvijala po scenariju izbruha albanskega separatizma, organiziranih demonstracij v prestolnici ter združevanja separatistov z različnimi predstavniki opozicije. Po takšni združitvi je Grujevski obsojen na pot, ki jo je moral prehoditi Janukovič. Praktično sem prepričan, da bo moral iti skozi vse to,« je razlagal Bondarjov (Grujevski je sicer ostal na oblasti do januarja 2016, ko je bil s pomočjo EU dosežen »Pržinski sporazum« med glavnimi političnimi strankami in je po mirni poti odstopil s položaja, op. prev.).

Vir: EPA

Tudi sama Turčija je bila zelo zaskrbljena nad poskusi Zahoda, da zaustavi projekt Turški tok. Med drugim tudi lokalni časnik Yeni Şafak navaja, da bo tako pomemben strateški projekt, ki bi po pričakovanjih segal od Turčije v Evropo preko Grčije, Makedonije, Srbije in Madžarske, neizbežno nosil svoje »politične posledice«. Po pisanju tega medija bi tako lahko dogodke razlagali tudi kot »kampanjo proti vladi«, ki so jo sicer v opoziciji tudi sicer izvajali. A vendar je pomembno dejstvo, da ima Makedonija tesne odnose s Turčijo in ima Zahod ravno zaradi tega Makedonijo za »najšibkejši člen v projektu alternativne energetske poti«. Zato je mogoče politično obračunavanje v Turčiji razlagati tudi kot strateško potezo Zahoda proti Turčiji, preko nje pa tudi proti Rusiji, so zaključili pri Yeni Şafak.

»Novo bojno polje«

Očitno je, da se vse dogajanje na Balkanu v veliki meri tiče tudi strateških interesov Rusije. Agencija Bloomberg je Makedonijo že označila za »novo bojno polje ZDA in Rusije«. Po mnenju Petra Iskenderova so bile za padec vlade Grujevskega poleg voditeljev albanskih ekstremistov najbolj zainteresirane ravno ZDA, pri čemer je to samo eden od mnogih elementov globalne »energetske vojne«, s katero želijo izolirali Rusijo od evropskega plinskega trga in prisilijo Evropejce k nakupu ameriškega plina iz naftnega skrilavca, hkrati pa zagotovi Kijevu, da ostane v igri s sedanjo vlogo regionalne tranzitne države, s katero lahko ukrajinske oblasti istočasno izsiljujejo tako Bruselj kot Moskvo. »Ko se bo v Skopju dokončno zamenjala oblast in nova vlada ne bo več hotela sodelovati z Rusijo pri vprašanju Turškega toka, bo zanimanje ZDA in EU za dogajanje v tej balkanski državi izginilo tako hitro, kot se je pojavilo (2015, ob protestih, op. prev.),« napoveduje ruski strokovnjak.

Rusija v balkanskem labirintu in reakcije MZZ na dogajanje na Balkanu

Ko govorimo o notranjem političnem »razpletu« v Makedoniji, Moskva zagovarja načela nevmešavanja v notranje zadeve suverene države. A vendar je Rusija že nedvoumno izrazila svoje stališče o dogajanju v Makedoniji, zlasti, ko je začela kazati na zunanji dejavnik kot glavni element destabilizacije. »Ne morem dati končne ocene, toda objektivno gledano se dogodki v Makedoniji odvijajo v kontekstu nasprotovanja makedonske vlade pridruževanju politiki sankcij proti Rusiji, pa tudi aktivne podpore Skopja načrtom za izgradnjo plinovoda Turški tok, ki mu nasprotujejo mnogi v Bruslju in na drugi strani Atlantika,« je na to temo izjavil zunanji minister Rusije Sergej Lavrov.

Državno vodstvo Rusije lahko makedonsko krizo rešuje na dva načina, meni Matvej Lomonosov. »Prvi način je nudenje vidne pomoči Makedoniji in Srbiji na področju varnosti, predvsem pri krepitvi protiterorističnih posebnih enot. In drugič, ruska diplomacija lahko sodeluje pri pripravljanju novih pravil političnega boja v Makedoniji in nasprotuje sprejemanju dvojnih meril, tako na notranji makedonski kot na mednarodni politični sceni,« pravi sogovornik.

»Očitno je, da bi Rusija, ki je relativno nedavno izkazala določene ekonomske interese v Makedoniji, morala dajati podporo političnim strankam, ki želijo ohraniti javni mir. Moskva bi morala uporabiti svojo avtoriteto in kulturne vezi s ciljem oblikovanja kompromisne rešitve novonastale krize,« je sklenil Jevgenij Koloskov.

Geopolitično srečanje Zahoda in Rusije v jugovzhodni Evropi