»Ko znaš zadeve spustiti iz rok, se začnejo v življenju dogajati čudeži«

Salgara. Neobičajno in redko ime. kaj pomeni?

Rodila sem se v Kalmikiji in sem 100-odstotna Kalmička.

Kalmiki so mongolski narod ojratske skupine. Živijo v Republiki Kalmikiji, ki je subjekt Ruske federacije. Povečini govorijo rusko, redko pa tudi v kalmiškem jeziku. So potomci ojratskih plemen, ki so se konec 16. in začetku 17. stoletja preseljevali iz Srednje Azije na Spodnjo Volgo in v Severni Prikaspij (območje od Kaspijskem morju, op. RBTH).

Moje ime izvira iz mongolskega »SGLR«, kar pomeni široko in ogromno cvetoče drevo. Moje ime ne označuje določenega predmeta, pač pa samo v sebi nosi pomen. Kalmiki imamo imena, ki bodisi označujejo nekaj konkretnega, na primer Ajsat, kar pomeni melodija, ali pa denimo Almana, kar je jabolko, ter Bulugn — pomlad. Po mojem mnenju ni naključje, da ima moje ime pomen samo po sebi.  Sebe tako vedno povezujem s takšnim ogromnim drevesom, ki ima veliko korenin, vej ... opravkov, težav, misli, idej (smeh).

Salgara, zdi se mi, da Slovenci bolj malo vedo o Kalmikiji. Povej nam, prosim, kaj več o svoji domovini.

Kalmiki smo nomadsko ljudstvo. Prišli smo iz smeri Kitajske (če smo natančni, iz Džungarije, ki je geografska in zgodovinska regija Srednje Azije v severni pokrajini Xinjiang na severozahodu Kitajske, op. RBTH). Kalmiki se že dolgo ukvarjajo z živinorejo in svoje ogromne črede ženejo s pašnika na pašnik. Zgodovinsko so Kalmiki prvovrstni jezdeci in vojaki. Kot pravijo pri nas: »Rodil se je v sedlu.« (včasih se to zgodi celo v dobesednem smislu, op. RBTH). Del Rusije smo postali leta 1608, ko smo prisegli carju Vasiliju Šujskemu. No, s svojim nomadskim načinom življenja smo nadaljevali tudi potem. Kalmiki so se zadrževali ob južnih mejah in so Rusijo ščitili pred vdori iz strani Otomanskega cesarstva. Zelo zanimivo dejstvo, ki ga vsi ne poznajo, je, da ruska beseda »urá« (»hura«) izhaja iz kalmiške besede »uralan«, ki pomeni »Naprej!«. Tako so Kalmiki kričali, ko so napadali sovražnikove vojske, Rusi pa so slišali samo »urá«. Od takrat je ta beseda prisotna v ruskem jeziku in še zdaj pomeni zmagoviti vzklik.

Vir: TASS/Valerij Maticin

Katero od lastnosti svojega naroda bi posebej izpostavila?

Sposobnost preživetja v težkih okoliščinah. Surovo nomadsko življenje krepi značaj. Vsakič znova sem presenečena nad vzdržljivostjo mojih ljudi, vendar je to mogoče reči tudi o Rusih. Če govorimo o generaciji naših babic in dedkov — to so bili neobičajno delavni in vzdržljivi ljudje.

Res je, časi so bili težki za vse narode, ki so živeli v »Sovjetskem imperiju«.

Da, v 400-letni zgodovini so bile tudi dramatične epizode. V sovjetskih časih so denimo porušili ogromno količino hurulov (hurul — kalmiški tempelj, op. RBTH).

Potem se je začela Velika domovinska vojna. Kalmiki so se borili skupaj z vsemi ostalimi. Malokdo ve, da so bili Kalmiki tako kot Čečeni podvrženi represijam. Celoten narod so poslali v Sibirijo. Moja mama se je rodila v regiji Novosibirsk. Moški so se borili v vojni, starci, ženske in otroci pa so bili podvrženi represijam. Odpeljali so jih v Sibirijo, za pripravo pa so jim dali na voljo samo eno uro. Naložili so jih v živinske vagone in vlak je odpeljal. Bil je december. Temperature so se spustile na -40 stopinj Celzija. Vožnja je trajala več mesecev. Številni so med potjo umrli. Trupla otrok in starcev so preprosto metali iz vagonov. Ko so naposled vendarle prispeli v Sibirijo, jih je bilo strašno pogledati — umazani, lačni Azijci, ki niso govorili rusko. Preselili so jih v regije Tomsk, Omsk in Novosibirsk. To je bil pravi stalinistični genocid nad kalmiškim narodom. Preživeli smo izključno po zaslugi široke duše sibirskih ljudi, ki se niso prestrašili, pač pa so ponudili košček kruha, obleke. Še enkrat želim to poudariti — Kalmiki smo kot nacija preživeli izključno zahvaljujoč dobroti prebivalcev Sibirije. Sedaj seveda obstajajo programi rehabilitacije in pomoči žrtvam represije. Moja mama dobiva dodatno pokojnino in priložnost, da se vsako leto odpravi v zdravilišče. Ampak strašno je, da je naš narod trpel brez razloga! Toda kljub temu smo ohranili svoj jezik in svojo veroizpoved.

V zadnjih letih, že v ruski Kalmikiji, katere zgodovina se je začela po letu 1991, smo po zaslugi nekdanjega predsednika Kalmikije Kirsana Iljumžinova dobili številne nove hurule. Leta 1993 je v Kalmikijo pripeljal celo Dalajlamo, četudi je bila Rusija proti. Zame osebno je bil ta dogodek zelo pomemben! Takrat sem ravno končala šolo. Odpravili smo se na odprtje hurula in na srečanje z Dalajlamo. Spominjam se tega neverjetnega duhovnega vzpona, ki ga je bilo mogoče čutiti med našim narodom. Zdaj imamo pri nas v Etisti (glavno mesto Kalmikije, op. RBTH) dva velika hurula, kamor prihajajo tibetanski menihi, ki opravljajo obrede in usposabljanja.

Zakaj pa je bila Rusija proti?

Zato, ker se Rusija druži s Kitajsko, Dalajlama pa je za njih persona non grata. Rusija ni želela kvariti svojih odnosov s Kitajsko.

Vir: Lori/Legion-Media

Si budistka?

Da, tako kot večina Kalmikov sem tudi jaz budistka. Rada bi povedala, da je med Kalmiki tudi veliko kristjanov, saj smo vedno živeli tesno povezani z Rusi.

Ali tudi tukaj, daleč stran od domovine, čutiš povezanost s svojim narodom?

Absolutno! O Kalmikiji lahko govorim v nedogled! Ohranjamo spomin na svoj rod vse do sedmega kolena, kar niso prazne besede. Sorodstvene vezi nam veliko pomenijo. Sorodnikov lahko ne vidiš nekaj let, naslednji dan pa vas bo eden od njih poklical in rekel, da bo priletel k vam. Pohitel boš na letališče, kjer ga boš pričakal, kuhal mu boš, ga gostil, vozil naokoli in pokazal vse znamenitosti — za nas je to norma. Tudi mene tako sprejmejo, kadar se vrnem v Kalmikijo. Rusi seveda tega ne poznajo. Sorodstvene vezi se pri Rusih pogostokrat končajo pri bratrancih, kar se mi zdi škoda. Pred dvema letoma se je poročil moj brat in moji prijatelji iz Moskve so bili zelo presenečeni, ko sem jim povedala, da je bilo na poroki 300 gostov samo s strani ženina. Običajno je prav toliko gostov s strani žene. To pomeni, da je poroka s 600 gosti za Kalmike nekaj povsem običajnega.

Vir: Osebni arhiv

Vprašanje, ki ga postavim vsem svojim sogovornikom: Zakaj si se odločila, da se boš preselila v Slovenijo?

Slovenija se v mojem življenju ne bi pojavila, če ne bi pred tem 20 let živela v Moskvi. In kaj je Moskva? To je približno 17 milijonov ljudi, noro mesto, nori ritem. Včasih sem se iz službe vrnila ob polnoči. Nora dirka! V Moskvi moraš biti mlad, močan in zdrav. V Moskvi se vrti ogromno denarja, vendar pa v tej tekmi za denarjem izgubljaš zdravje. Gre za začaran krog. Moskva je zelo umazano mesto, kar se tiče ekologije. Da, življenje je zanimivo, dokler si mlad, dokler imaš moč, cilj, ko pa odrasteš in dobiš otroke, potem začneš razmišljati … Denar ni vse. Izbrala sem zdravje!

Kaj naj rečem, odlična izbira! Vendar pa je za takšno odločitev potreben pogum.

Res je in za to imam zelo dober zgled — svojo mamo, ki se je pri 50-ih letih preselila v London.

Vir: Osebni arhiv

Iz Kalmikije, ne da bi se ustavila v Moskvi?

Tako je. Ločila se je od mojega očeta, otroci so odrasli in odločila se je, da je treba nekaj spremeniti. Ni se odločila za Moskvo, ker te pri 50-ih letih v Moskvi nihče ne potrebuje. V Moskvi obstaja zelo ostra starostna meja. Če si star 50 let, boš zelo težko našel normalno delo. Tvegala je in šla takoj v Anglijo. Tam ima sorodnike, ki so ji priskočili na pomoč v prvi fazi, s stanovanjem in delom. Angleško je znala eno samo besedo: »Hello!« Zdaj je moja mama že 12 let poročena z Angležem, odlično govori angleško in se nasploh počuti odlično. V Rusiji za starejše ljudi ni življenja. V Evropi se starejši ljudje počutijo precej boljše, saj niso odrinjeni iz življenja.

Zaupaj nam prosim, kaj počneš v Ljubljani. Kakšni so tvoji uspehi in dosežki?

Uspeh je odvisen od odnosa. Moj hobi je prosto potapljanje, kar mi pomaga presegati notranje meje. S prostim potapljanjem sem se začela ukvarjati pred 6 leti, še v Moskvi. Kot sem že povedala, smo Kalmiki nomadski narod, ki ne pozna vode, zato malokdo sploh zna plavati! Sama pa sem postala prva Kalkička — potapljačica, ki se potaplja na globino 40 metrov.

Od tebe zelo pogosto slišim besedo »mentor«. Zveni mi zelo budistično — imeti učitelja. Ali je zate pomembna prisotnost učitelja v tvojem življenju, ali si se pripravljena učiti sama?

Sem in trenutno sem že postala trener v prostem potapljanju. Ampak, če želiš učiti, moraš znati jezik, moje znanje slovenščine pa zaenkrat še ni dovolj dobro. Vseeno se je že nabrala skupina študentov. Spoznala sem že veliko slovenskih potapljačev prostega sloga. In tukaj je že en plus življenja v Sloveniji — imam čas za treninge. V Moskvi sem porabila 2 uri, da sem sploh prišla do bazena, tukaj pa sem lahko v dobri uri že na morju! Potapljanje je postalo neločljivi del mojega življenja. In najbolj pomembno, česar me je naučila moja mentorica — treba je znati zadeve spustiti iz rok. Ko se boste tega naučili, se bodo v vašem življenju začeli dogajati čudeži.

Čisto pravi čudeži, praviš? Ali lahko navedeš primer?

Za pravi čudež smatram srečanje z divjimi delfini v Egiptu. Potapljali smo se in bili smo že na tem, da končamo, ko se je v daljavi pokazala jata delfinov-mladičev … To je bil res izjemen občutek! Vsi smo si nadeli maske in se vrgli v morje. Delfini so priplavali čisto blizu in to je bil pravi užitek! To srečanje mi bo celo življenje ostalo v spominu!

Povej nam, s čim se preživljaš?

Sem predstavnica podjetja Sibirsko Zdravje v Sloveniji. Gre za podjetje, ki že 20 let uspešno deluje na tržišču. Gre za mrežno podjetje, ki deluje po sistemu MLM (Multi-level marketing oziroma mrežni marketing, op. RBTH). Sibirsko zdravje je podjetje zaprtega tipa, kar pomeni, da gre za podjetje, ki nadzira ves proces – od nabave do proizvodnje in prodaje.

V čem je edinstvenost vaših izdelkov? Naravnih izdelkov, brez dodanih konzervansov, je zelo veliko tudi v Sloveniji.

Kot prvo, zelišča, iz katerih nastajajo izdelki Sibirsko Zdravje, rastejo v najbolj oddaljenih kotičkih sibirske tajge. Gre za na tisoče kilometrov pragozda. Proizvodnja in laboratoriji se prav tako nahajajo v  Sibiriji. Tam je tudi znanstveno – raziskovalni inštitut. Rastline, ki rastejo v Sibiriji, imajo zelo močne zdravilne lastnosti. V njih je visoka koncentracija hranilnih snovi. Konec koncev je za rast v težkih razmerah, kjer zimske temperature padejo do – 50 stopinj Celzija, v poletnih mesecih pa se živo srebrno dvigne celo na + 40 stopinj Celzija, potrebna moč. Potem so tu še čista zemlja, voda in zrak, ki negujejo rastline. Za izdelavo svojih izdelkov pri Sibirskem Zdravju uporabljamo metodo zamrzovanja, pri kateri ne prihaja do izgube koristnih lastnosti rastlin. Te najnovejše tehnologije omogočajo, da se ohrani do 90% hranil.

Vir: Osebni arhiv

Kakšne preparate izdeluje podjetje Sibirsko Zdravje?

Specializirani smo za prehranska dopolnila in kozmetiko. Za normalno delovanje našega organizma je potrebnih najmanj 90 mikroorganizmov na dan. Preparati podjetja Sibirsko Zdravje našemu organizmu zagotavljajo vse potrebne mikroelemente. Razpolagamo z več kot 20 patenti. Ljudje, ki so že preizkusili naše izdelke, čutijo njihov učinek, zato podjetje uspešno deluje že 20 let. Med preparati Sibirskega Zdravja je tudi NOVOMIN, s katerim je mogoče preprečevati raka.

Vir: Osebni arhiv Vir: Osebni arhiv

Več informacij o izdelkih Sibirsko zdravje lahko naši bralci izvedo neposredno od vas. Pa vendarle, kaj bi jim še svetovali, da bi ostali zdravi in srečni?

Vse je odvisno od naših misli. Ali se človek pripravlja, da bo umrl, ali pa je odločen, da bo živel. Res je težko ohraniti pozitivno razmišljanje, če te nekaj boli, vendar se moramo vsemu navkljub potruditi in delati s svojo zavestjo. Vse na tem svetu je med seboj povezano! Naše fizično telo je odvisno od našega energetskega telesa. Naša čustva so odvisna od naših misli. Če so naše misli pozitivne, potem bodo pozitivna tudi čustva, če pa bodo tvoja čustva pozitivna, potem boš ostal zdrav. Škodljive, negativne misli, lahko pripeljejo do bolezni.

Mi vsi še kako dobro razumemo, da bomo prej ali slej umrli, vendar je bolje, če to življenje preživimo kvalitetno. Zelo rada imam ljudi. Zelo rada poslušam ljudi, jih nečesa učim. V mislih imam izmenjavo energije. Osebno nikoli nisem bolna! Mogoče je to povezano z dobrimi geni, mogoče pa s pozitivnim odnosom, ki ga imam do življenja. Skrbim za svoje zdravje: ukvarjam se s športom, tečem, plavam, prakticiram stradanje. Vsak človek mora najprej spoznati sebe in svoje zmogljivosti. Seveda je boljše, če imaš mentorja, sorodno dušo. Kot pravi budistični pregovor: če obstaja učenec, potem se bo vedno našel učitelj!

»Nič ni bolj nežnega na svetu kot tekstura umetnikovega papirja!«